Odziv na obtožbe: Obnova mostu »Pri Jurju«

Pri podrobni analizi projekta obnove mostu, ki vodi do doma Pri Jurju v Kamniški Bistrici, je bilo ugotovljeno, da so obtožbe »skupine aktivnih članov« (SAČ) oz. Matjaža Berganta, naslovljene na bivše vodstvo MKK, neutemeljene, saj je šlo za ustrezno izvedeno nujno sanacijo hujših poškodb mostu, ki so zahtevale omejitev uporabe in takojšnje ukrepanje. Glede na detajlni pregled mostu in poročilo Gradbenega inštituta ZRMK z dne 8. 7. 2022 je bil most namreč v izredno slabem stanju (poškodbeni razred V – zelo težke poškodbe, ki zahtevajo omejitev uporabe).

Gradbeni inštitut ZRMK je ugotovil, da je za oporne zidove obstajala nevarnost porušitve. Na podlagi omenjenih ugotovitev je bilo nujno potrebno omejiti uporabo ceste, ki čez most vodi do doma Pri Jurju in lovskega dvorca. Ta cesta predstavlja tudi edini dostop do gozdov na drugi strani reke, od katerih ima MKK prihodek iz gozdarskih dejavnosti. Naknadno je med obnovo mostu prišlo do zdrsa skal z brežin, kar je zahtevalo izvedbo dodatnih del.

Očitki bivšemu vodstvu temeljijo predvsem na neutemeljeni obtožbi, da se je vodstvo MKK obnove mostu lotilo samovoljno in prehitro (torej brez domnevno nujno potrebnih predhodnih priprav in soglasij). A pri tem ni upoštevanih več bistvenih dejstev, predvsem pa skrajna urgentnost situacije, ki je zahtevala zaporo ceste. Gradbeni inštitut ZRMK je svoje poročilo zaključil z besedami: »V čim krajšem možnem času je potrebno pristopiti k sanaciji…«.

Neukrepanje bi imelo lahko več neželenih posledic:

• Ogrožanje življenj – most je bil nevarno nestabilen, kar pomeni, da bi s podaljševanjem situacije MKK po nepotrebnem ogrožala življenje vsakogar, ki bi se (kljub zapori) znašel na mostu. Skupni lastniki so lahko odškodninsko odgovorni zaradi nevarnih stanj na njihovih nepremičninah;

• Izpad dohodka iz gozdarskih dejavnosti MKK zaradi dolgoročne zapore mostu in s tem ceste;

• Odškodninska odgovornost MKK zaradi zapore mostu na edini cesti, ki vodi do doma Pri Jurju in lovskega dvorca;

• Večji stroški – če bi z obnovo mostu odlašali do avgusta 2023, bi stoletna ujma most nedvomno porušila in bi bilo potrebno zgraditi novega (zaradi pravočasne obnove je most ujmo uspešno prestal). Takšna investicija bi bila v primerjavi z obnovo mostu neprimerno večji strošek (od 600.000 EUR navzgor).

Dodatno je rok za dokončanje del (začetek novembra 2022) postavila Ribiška zveza Slovenije, saj se takrat prično drstiti ribe.

Matjaž Bergant in skupina SAČ pri svojih obtožbah bivšega vodstva MKK poleg urgentnosti situacije zamolčijo še marsikaj drugega, še več njihovih obtožb pa je celo povsem neutemeljenih. Če gremo po vrsti:

1. Matjaž Bergant navaja, da so izvajalca del (podjetje GRAS) izbrali »po prijateljskih vezah« in »brez primerljive konkurenčne ponudbe«. To ne drži, saj je bilo podjetje GRAS izbrano kot eno od dveh podjetij, znanih po kakovostni izvedbi premostitvenih objektov, ki sta podali svoji ponudbi. Obe podjetji je vodstvu MKK priporočil Gradbeni inštitut ZRMK (k podaji ponudbe je bilo povabljeno tudi tretje podjetje, ki je v tem času izvajalo obnovo mostu pri domu v Kamniški Bistrici, vendar je imelo čakalno dobo več kot eno leto). Izbrano podjetje GRAS je podalo boljšo ponudbo z nižjo ceno in številnimi referencami. Njihove reference si lahko ogledate tukaj, podeljen pa jim je bil tudi Znak kakovosti v graditeljstvu, ki označuje zelo dobre in najboljše storitve na področju gradbeništva v Sloveniji.
   
   

2. Matjaž Bergant trdi, da bi morali izvajalca izbrati na podlagi javnega razpisa in pri tem citira 60. člen takrat veljavnega statuta (ki govori o »razpisu« in ne o »javnem razpisu«). Vendar je šlo v tem primeru za urgentno situacijo, zato je upravni odbor odločil, da bodo izvajalca izbrali na podlagi ponudb. Kot je utemeljil takratni član upravnega odbora Borut Lavrič (priznan pravnik[1]) in kot je bivši upravni odbor napisal v sklepu: »Ker se po veljavni zakonodaji ne da izvesti [razpisa] (javnega – v 60. členu Statuta MKK a.s. ni določeno, kakšen razpis mora biti), se razpis za izvedbo nujne sanacije mostu Pri Jurju nadomesti z zbiranjem ponudb.«
   
   Ker MKK kot agrarna skupnost ni zavezanec po določbah predpisov o javnem naročanju, in ker razpis ni najboljši način za pridobivanje usposobljenih izvajalcev, ki bi delo opravili kakovostno, so se že takrat pripravljali popravki statuta. Kmalu zatem (l. 2023) je trenutno veljavni statut določil, da razpis pri izbiri izvajalca ni potreben in da se nadomesti z zbiranjem ponudb.
   
   Matjaž Bergant trdi tudi, da agrarnim skupnostim izbiro izvajalca na podlagi javnega razpisa narekuje tudi zakon. Vendar Zakon o agrarnih skupnostih tega nikjer ne določa.
   
   

3. Matjaž Bergant je sprva bivše vodstvo MKK obtožil, da so z obnovo mostu investirali v tuje zemljišče (most naj bi bil po njegovem v lasti države). Do takšnega sklepa je prišel zaradi zamika ortofoto posnetka (glej spodaj) glede na razmejitve parcel. A iz posnetka je jasno, da parcela št. 852/2, ki je v lasti MKK, sovpada z robovi ceste na ortofoto posnetku.
   

   
   

   

   Slika 3: Prikaz ortofoto posnetka in razmejitve parcel. Vir: Portal PISO, 10. 3. 2025
   
   

   Iz zgornje slike je torej moč sklepati, da sta tako cesta kot most v lasti MKK, glede na urgentno situacijo pa bi bilo zapravljanje časa (in denarja) z dolgotrajnimi geodetskimi izmerami in geodetskimi postopki (ki lahko končajo tudi v sodnem postopku urejanja meje, kar lahko traja več let) v najboljšem primeru nesmiselno, v najslabšem primeru pa bi imelo katastrofalne posledice, ki smo jih omenili zgoraj.
   
   

4. Ko je Matjaž Bergant s pomočjo geodetske izmere, ki jo je l. 2024 naročil »njegov« upravni odbor, ugotovil, da se most nahaja na parceli MKK, je pričel z obtožbami, da je MKK v tuje zemljišče investirala z utrditvijo brežin, ker se le-te nahajajo na t.i. vodnem zemljišču, ki je last države. A tu Bergant zamolči dejstvo, da je bila naknadna utrditev brežin potrebna zato, ker je pri prvotnih gradbenih delih prišlo do zdrsa več skal. Izvajalec del (podjetje GRAS) je takrat obrazložil, da delne rešitve niso smiselne in da bo celotna obnova mostu brez pomena, če ne bodo utrjene tudi brežine. Ker je bila utrditev brežin povezana z obnovo mostu, ki je v lasti MKK, je zelo malo verjetno, da bi strošek utrditve brežin financirala DRSV. Poleg tega bi čakanje na odziv države zopet lahko pomenilo ogrožanje življenj. Obtožba, da je bivše vodstvo MKK s posegom utrditve brežin »vlagalo v tuja zemljišča«, kot trdi Bergant, je torej nerelevantna.

   
   

5. Matjaž Bergant očita tudi dodatni strošek, ki je nastal zaradi naknadno opravljenih del (npr. njegov komentar »kot da prej niso opazili brežin«). Vendar s tem zopet zavaja, saj so bila naknadna dela povsem upravičena in celo nujna. Kot že rečeno, bi bila po obrazložitvi izvajalca obnova mostu brez pomena, če ne bi naknadno uredili tudi brežin. Pri izkopu za obnovo mostu je namreč prišlo do poškodb (zdrs skal z bregov), ugotovljeno pa je bilo tudi, da so oporni zidovi tik pred porušenjem, saj se je pri odstranjevanju grmovja v strugo zvalila skala, na katero je bil nadzidan oporni zid, tako da je oporni zid visel v zraku. Izvajalec je na sestanku (ki je vključeval ogled na kraju samem), na katerem so bili prisotni člani upravnega odbora, predsednik nadzornega odbora in nadzornik, strokovno obrazložil, zakaj glede na dano situacijo delne rešitve ne bi bile smiselne.
   
   

6. Matjaž Bergant navaja tudi, da bi morali o »investiciji« v obnovo mostu predhodno odločati na občnem zboru MKK. Navaja tudi, da je bila obnova mostu napačno knjižena kot »vzdrževanje« in ne kot »investicija«. Bergant očitno napačno razume pojem »investicija«, saj pri obnovi mostu ni šlo niti za gradnjo novega objekta niti za rekonstrukcijo, temveč za investicijsko vzdrževanje (lahko celo interventno vzdrževanje) obstoječega objekta. Pri obnovi mostu torej ni šlo za investicijo, kar pomeni, da je bila pod »vzdrževanje« knjižena pravilno (če bi šlo za investicijo, bi bilo potrebno tudi gradbeno dovoljenje, česar pa Bergant ne omenja). Napačen je tudi Bergantov argument, da bi moral o obnovi mostu odločati občni zbor, saj je takrat veljavni statut (1. alineja 30. člena in 1. odstavek 57. člena) jasno določal, da za vzdrževalna dela ni potrebno soglasje občnega zbora, saj so v pristojnosti upravnega odbora:

   
   

   

   

   Enako kot za samo obnovo mostu velja tudi za dodatna dela (utrditev brežin ipd.), za katera Bergant zopet trdi, da bi morala biti predhodno potrjena s sklepom občnega zbora; tudi ta dela se štejejo med vzdrževalna in zanje sklep občnega zbora ni potreben.
   
   Naj na tem mestu opozorimo še, da bi bilo čakanje na odločitev občnega zbora v tem primeru še toliko bolj nespametno, saj bi zopet pomenilo potencialno ogrožanje življenj.
   
   

7. Da je razumevanje Matjaža Berganta nezadostno, dokazuje tudi njegova trditev: »Občni zbor je bil 31.3.2022 in na tem OZ v finančnem načrtu ni bilo obnove mosta pri Juriju.« Bergant namiguje, da je vodstvo člane zavajalo in jim predstavilo, da je most v veliko slabšem stanju, kot je bil v resnici. Vendar je v Programu MKK za leto 2022, ki je obravnaval dnevni red OZ in bil članom poslan 27. 3. 2022, jasno navedeno: »Most pri Jurju je prav tako v slabem stanju. Most so že 3x povišali, temelji so počeni in izpodkopala jih je voda. Strokovnjaki so nam svetovali, da najprej pridobimo strokovno mnenje od ZRMK, kako naprej.« Ker do izdaje poročila Gradbenega inštituta ZRMK v juliju 2022 resnost poškodb še ni bila ugotovljena, so v finančnem načrtu za l. 2022 za obnovo mostu predvideli manjši znesek in sicer 20.000 EUR. Ko je bilo naknadno ugotovljeno, da gre za izjemno hude poškodbe, so se stroški temu primerno povečali.
   
   

8. Matjaž Bergant v zvezi s knjiženjem stroškov v letu 2022 omenja tudi knjigovodsko postavko »stroški vzdrževanja most Konc KB«. Ta postavka naj bi po njegovi interpretaciji predstavljala dela na mostu proti domu v Kamniški Bistrici, torej drugem mostu, za katerega trdi, da ga je obnovila Občina Kamnik (Bergant se moti tudi v tem primeru, ker čeprav most pri domu leži na parceli  900/4, ki je v lasti Občine, ga je obnavljala Direkcija za infrastrukturo RS). Svojo interpretacijo knjigovodske postavke in trditev, da je ta most obnovila Občina, je v svojih zapisih posebej izpostavil in s tem morda želel namigniti na napako pri knjiženju, kdo pa bi njegove zapise lahko razumel celo, kot da je šlo za namerno goljufijo. Vendar so Bergantove trditve zopet zavajajoče, saj se omenjena postavka nanaša na obnovo mostu Pri Jurju in ne na obnovo mostu proti domu v Kamniški Bistrici. Kot je razvidno iz spodnje katastrske mape, se širši predel (ki vključuje tudi del, kjer se nahaja most Pri Jurju) imenuje »V Koncu« oziroma krajše »Konc«:
   
   

   

   Stroški obnove mostu, ki vodi do doma Pri Jurju, so bili zato knjiženi pod imenom »Konc«, kar je razvidno tudi iz navedene višine stroškov v EUR (189.528,43 EUR), ki so do centa enaki stroškom obnove mostu Pri Jurju. Postavka »stroški vzdrževanja most Konc KB« je bila vključena v finančno poročilo za l. 2022, obnova mostu je bila zajeta v Poročilu o delovanju MKK a.s. za obdobje med občnima zboroma 2022 in 2023, obe poročili pa sta bili potrjeni na Občnem zboru maja 2023.
   
   

9. Matjaž Bergant navaja tudi elektronsko pošto predstavnika podjetja GRAS, v kateri je le-ta zapisal, da »mostu niso gradili na novo niti bistveno statično utrjevali«. Bergant njegovo izjavo, vzeto iz konteksta, pospremi z besedami: »Kolikor se spomnim, je bilo lastnikom predstavljeno, da je most statično ogrožen in nujno potreben obnove. Kaj tu sedaj drži?« Iz tega bi lahko sklepali, da Bergant ne razume, da samega mostu sicer res niso bistveno statično utrjevali, so pa statično utrjevali oporne zidove ob mostu, ki so bili skrajno dotrajani. Glede na to, da se Bergant sprašuje o nujnosti obnove mostu, lahko sklepamo tudi, da ni prebral niti poročila Gradbenega inštituta ZRMK, ki je stanje mostu ocenil kot izredno slabo (poškodbeni razred V – zelo težke poškodbe, ki zahtevajo omejitev uporabe).
   

Če povzamemo, skupina SAČ se pri obtožbah, ki jih v zvezi z obnovo mostu »Pri Jurju« naslavljajo na bivše vodstvo MKK, poslužuje več argumentov, vzetih iz konteksta, in več argumentov, ki so povsem neutemeljeni. Vprašanje, ali so se pri tem zaradi nerazumevanja in pomanjkanja znanja zgolj zmotili ali namenoma zavajajo, zaenkrat puščamo odprto.

[1] Borut Lavrič, član upravnega odbora, je bil pred upokojitvijo svetovalec direktorja Inštituta Jožef Štefan za pravne zadeve, po upokojitvi pa predsednik upravnega odbora Univerze v Novi Gorici.