Meščanska Korporacija od svojih začetkov do danes 3.del

Istega je komisar za agrarne operacije odobril začasni statut za upravo in uživanje skupnega premoženja, katerega je 1930 leta nadomestil definitivni statut z volilnim redom. Ugotovljeno je bilo, da so zemljišča skupna last vsakokratnih posestnikov po številkah označenih 194 kamniških hiš. Po registru deležnih pravic, ki ga je izdal komisar za agrarne operacije v Ljubljani 5.4. 1934, je posest Meščanske korporacije obsegala 6005 ha, 46 a in 01m/q zemljišč, od tega 3172 ha gozda. V tej obliki gospodarjenja so prišli do izraza interesi vsakega posameznega solastnika, splošni interes pa v toliko, da se ohrani obsežni gozdni kompleks racionalnejše skupno gospodarstvo. Nadzorstvo po agrarnem komisarju je dalo tudi jamstvo za zaščito javnih interesov in preplačilo pretirano in neupravičeno izkoriščanje korporacijskega premoženja po posameznikih. Mestna občina je ostala izločena od vsakega vplivanja na gospodarstvo Meščanske korporacije.

Kljub temu, da je bil v bivši Jugoslaviji priznan status agrarne skupnosti, ki jo je leta 1919 prizadel zakon o agrarni reformi s tem, da se ji odvzame 823.0031 ha pašnikov in planin za agrarne namene. Meščanska korporacija je temu ugovarjala. V spomenici okrožnemu agrarnemu uradu je pojasnevala svoj poseben značaj. Korporacijsko premoženje naj bi bilo z združevanjem v skupnost dejansko že socializirano in namen agrarne reforme naj bi bil z njeno zadružno obliko lastnine že v celoti dosežen, zato ni razloga, da bi se med njeno posestjo izvajala agrarna reforma. Kljub temu pa je tedanja oblast hotela ustreči željam okoliških kmetov in je po izdaji zakona o likvidaciji agrarne reforme leta 1931 začela končni postopek za razlastitev planinskih pašnikov Zavrata, Košuta, Kamniško sedlo, dol Rzenik in Konjščica; za kar naj bi se korporaciji priznala odškodnina v znesku 89.953,35 din. Agrarni subjekt, za katerega korist se je izvajala ta razlastitev, je bila Planšarska zadruga v Stranjah, povsem prezrte pa so bile potrebe mestnih kmetov, čeprav so bili mnogi od njih živinorejci.

Razlastitvena odločba je kljub pritožbam postala pravnomočna in zoper njo v upravnem postopku ni bilo več nobenega pravnega sredstva. Meščanska korporacija se z novim stanjem in tako nizko odškodnino ni hotela sprijazniti, zato se je odločila za tožbo pred rednimi sodišči. Leta 1938 je vložila proti državi odškodninsko tožbo za razliko med priznano in dejansko vrednostjo zemljišč 850.432,din, trdeč,da ji je ta škoda nastala zaradi nezakonitega in nepravilnega postopanja ministrstva za kmetijstvo, istočasno pa je zoper Državni zaklad, bana in predsednika komisije za likvidacijo agrarne reforme vložila še sindikalno tožbo za odškodnino v znesku 678.000 dinarjev, kolikor je cenila vrednost lesa na razlaščenih parcelah. Meščanska korporacija je že v prvi tožbi s sodbo Vrhovnega sodišča z dne 18.01.1941 v celoti uspela, ker je bil agrarni zakup, izvršen po državi, na razlaščenih parcelah nezakonit in je bila zato razlastitev neupravičena.

Zaradi okupacije Slovenije po Nemčiji in Italiji 6. Aprila 1941, se pravda ni več nadaljevala.

V letu 1940, pred drugo svetovno vojno, je bila proizvodnja in gospodarjenje na posesti Meščanske korporacije naslednje:

paša živine, (izvajan zakup) cca 100 gvž., 350 glav drobnice, lov, obdelovanje njiv in zeljnikov v Kamniku in najemnine od stavb v Kamniku.

Meščanska korporacija je leta 1940 zaposlovala okrog 100 stalnih in okrog 100 sezonskih delavcev.

Z nemško okupacijo je bila 6.Maja 1941 nad premoženjem Meščanske korporacije uvedena prisilna uprava in za njenega upravitelja postavljen nemški komisar. Zemljiškoknjižno je bila celotna posest prepisana na »Stadt Stain« in tako je ostalo do osvoboditve leta 1945. Občni zbor in gospodarski odbor sta prenehala delovati.