Meščani so bili poljedelci, živinorejci, veliko pa so se ukvarjali tudi z gozdarstvom, lesarstvom in razno obrtjo. Glede kritja svojih potreb po kmetijskih pridelkih, predvsem hrane ter lesa za kurjavo in stavbe, so bili v glavnem navezani na samooskrbo, pri čemer so izkoriščali, razen mestnih, tudi okoliška zemljišča.
(pregledna karta z mejno oznako Bistriških gozdov last Meščanske korporacije)
Povezanost mestnega prebivalstva s kmetijstvom in gozdarstvom se je odražala v raznih oblikah, ki so se skozi stoletja spreminjale. V preteklosti sta bili mnogim meščanom poljedelstvo in živinoreja glavna zaposlitev, mnogi pa so opravljali tudi povsem meščanske poklice, se ukvarjali z gostinstvom, trgovino in rokodelstvom, obenem pa obdelovali nekaj polja, zelnikov in redili živino. V primerjavi z drugimi slovenskimi mesti je ravno za Kamnik značilno, da od pamtiveka dalje veliko zemljiške posesti ni pripadalo plemstvu in drugi zemljiški gospodi, pač pa so bili njeni lastniki in neposredni uživalci sami meščani. Sedež tega gospodarstva je bil vedno v mestu, posest, ki so jo uživali, pa je bila deloma v bližnji okolici Kamnika, predvsem pa v Stahovici ter bistriških gozdovih in planinah, kjer je bila tudi mestna ekonomija in lesni obrat. Še vedno dobro ohranjeni pisni dokumenti segajo v davno 13. stoletje, ko so se kamniški meščani imenovali še »cives steinenses«, vrstijo pa se še druge listine skozi vsa naslednja stoletja do druge svetovne vojne, ko je še vedno obstojalo takšno gospodarstvo mesta Kamnika. Nekateri dragoceni predmeti in listine iz nekdaj zelo bogatega mestnega arhiva, pa so med drugo svetovno vojno in takoj po njej neznano kam izginile. K sreči se je ohranil vsaj nek zelo pomemben zapisnik, ki dokazuje njihov obstoj.
Sicer pa je zgodovinar in akademski profesor dr. Božo Otorepec v svoji razpravi »Privilegijska knjiga mesta Kamnika« iz leta 1528, ki jo je objavil v Kamniškem zborniku leta 1958 Kamničane lepo okaraktiziral z J. Parapata citatom iz njegovih«Doneskov k zgodovini kranjskih mest«,iz leta 1876, ki pravi: »Mestni arhiv je menda v stanu, v kakeršnem ga neradi kažejo. Prav imajo, saj o starodavni ustanovi siromašnice 1232 in imenitnih pravicah do obširne Bistrice vrli Kamničani ne vedo skoraj nič, kar je v nekaterih okoliščinah menda tudi prav.«
Kakor že rečeno, zemljiške posesti, kot nam to dokazujejo mnoge stare listine, mestu Kamniku ni podaril noben vladar, pač pa so pravice mesta do obširne posesti le potrjevali.
Že omenjena najpomembnejša in obenem najstarejša originalna ohranjena listina, ki jo sedaj hrani Državni arhiv Slovenije v Ljubljani, je privilegijska knjiga mesta Kamnika z dne 9.3.1528, s katero je cesar Ferdinand I. Priznal mestu posestne pravice, razen tega pa z njo potrdil vse privilegije svojih prednikov izdane v korist mesta. Samo ožji krog meščanov, lastnikov 194 hiš današnjega starega mestnega jedra, je tvoril tako imenovani dominij deželnoknežjega mesta Kamnika. Tudi deželni knezi, ki so se takrat ustoličevali na Gosposvetskem polju, so te pravice še nekajkrat potrdili z listinami. Mesto je posest upravljalo po svojih organih.
Razmerje se je spremenilo z upravno reorganizacijo, ki je uvedla politične občine, teritorijalno različne od prejšnjega mestnega dominija in so organi mestne občine izgubili značaj predstavništva meščanstva. Takšno spremembo je prvikrat povzročila francoska okupacija, vendar le za kratko dobo, ker je bilo po odhodu Francozov vzpostavljeno staro stanje. Dokončno je bil fevdalno upravni in zemljiško posestni sistem odpravljen z reformami po marčni revoluciji leta 1848. Nekdanje deželnoknežje mesto je po uveljavitvi provizoričnega občinskega zakona iz leta 1849 skupaj z Zapricami, Perovim in kasneje Košišami tvorilo novo upravno občino. Provizorični občinski zakon, ki je dal podlago za upravo premoženja občin in sosesk (podobčin) je leta 1866 zamenjal občinski red. Uprava občine je bila poslej v rokah od občanov izvoljenega občinskega odbora. Nova reorganizacija kamniške mestne občine sprva ni povzročila nobenih sprememb v upravi meščanske posesti. S posestjo je upravljal občinski odbor, glavni užitek pa je nekaj let še vedno pripadal meščanom, ki so prvotno tvorili dominij deželnoknežjega mesta.
Sčasoma je občinski odbor vse več dohodka, ki ga je dajala meščanska posest,namenjal za kritje splošnih občinskih potreb. Med meščani se je zoper tako gospodarstvo postopoma vzbujal odpor, saj se je začel gozd v Bistrici na veliko izsekavati in prodajati na licitacijah. Meščani so grajali občinski odbor, da se gozd negospodarsko izkorišča in so zahtevali,, da se napravi konec razsipnemu gospodarstvu, ki ogroža upravičence v njihovih pravicah do lesa.Občinskemu odboru so odrekali pravico razpolagati z njihovo lastnino ter zahtevali ločitev premoženja od občinskega ter uvedbo posebne uprave nad posestjo meščanov.
To skupno premoženje so označevali kot svojo zasebno lastnino. Mestni občinski odbor je nasprotno trdil, da je Bistriški gozd last celotne občine in ne posameznih meščanov. To nasprotje je sprožilo dolgo pravdo, ki je razburjala meščane vse do polpreteklega časa.
Dodatek II. Občinskega reda za Kranjsko iz leta 1866 je bil podlaga, da se je za gospodarjenje z mestno posestjo določila posebna uprava, sama skupnost meščanov pa se je tedaj poimenovala »MEŠČANSKA KORPORACIJA«.
Med občinskim odborom in korporacijo so se kljub ločitvi še vedno vnemali razni spori glede uživanja posesti, enotnih stališč pa tudi niso bili sami člani skupnosti, tudi med njimi so bila stalna trenja. Nesoglasja so bila ravno leta 1886 tako močna, da je odstopil celotni odbor Meščanske korporacije. To je bil povod, da sta se morala s tem vprašanjem ukvarjati deželno predsedstvo in deželni odbor. Že pred tem se je namreč izkristaliziralo mnenje, da za pravo meščanskega premoženja ne veljajo določbe Dodatka II k občinskemu redu, ker korporacija ni nikakršen pododdelek politične občine, temveč gre za premoženje po členu 11 občinskega reda, to je za lastninske pravice določenega kroga občanov in je torej to premoženje zasebnopravnega značaja. Okrajno glavarstvo v Kamniku je Meščanski korporaciji sporočilo odločitev deželne vlade, da korporacijsko premoženje ni občinsko ali kakšnega občinskega oddelka ali soseske, zato tudi odbor nima javnopravnega značaja, temveč je le organ zasebne družbe. Trenja med občinskim in korporacijskim odborom pa so se kljub temu nadaljevala še naprej, dokler tudi zakonsko ni bil rejen značaj takšnih skupnosti, kot je bila Meščanska korporacija. To je uredil Deželni zakon za Kranjsko o uredbi in razdelbi skupnih zemljišč z dne 26. Oktobra 1887 in njegove spremembe 3.Septembra 1894.
Glavno sporno vprašanje pri kamniškem meščanskem premoženju kot skupnem premoženju upravičenih meščanov, je bila ureditev korporacijskih pravic, uživanja in uprave ter njegov odnos do mestne občine. Leta 1912 je bilo vprašanje Meščanske korporacije sproženo tudi v deželnem zboru. Deželna vlada je na predlog poslanca Lavrenčiča, tedanjega kamniškega dekana, proučila status Meščanske korporacije in prišla do zaključka, da gre za skupno posest po zakonu iz leta 1887 in, da ureditev pravnih odnosov spada v področje agrarnih oblasti. Na zahtevo več kot tretjine lastnikov hiš upravičenih korporacijskega premoženja in pobudo dekana Lavrenčiča je deželna komisija za agrarne operacije leta 1913 uvedla postopek za ureditev uživalnih in gospodarskih pravic po omenjenih zakonih. Ministrska komisija za agrarne operacije s sedežem na Dunaju je tedaj odločila, da sporna zemljišča niso občinska last pač pa lastnina določenih posestnikov iz Kamnika.
Prva svetovna vojna je nadaljevanje postopka ugotavljanja upravičencev za nekaj časa, do konca vojne, ustavila.
Podobne vsebine
